Zrakotesnost…eden osnovnih pogojev za doseganje skoraj nič – energijske gradnje
Izraz zrakotesnost je v širšo gradbeno prakso prinesla pasivna hiša, kajti zrakotesnost je predpogoj, da se doseže standard pasivne hiše. Ker je pri vseh energetsko bolj učinkovitih stavbah zrakotesnost nujna, jo morajo poznati vsi akterji gradnje (investitor, energetski svetovalec, arhitekt, prodajalec, gradbenik in nadzornik).¸
Primerjamo jo lahko s parno oviro pri stropu podstrešnega stanovanja. Zrakotesni ovoj vedno delamo na notranji strani bivalnih prostorov, pri zidanih stavbah pa dosegamo dobro zrakotesnost z rešitvami na vseh spojih (temelji – stena; stena – okno,…), paziti moramo tudi na fuge pri zidakih. Problem zrakotesnosti ni v materialih, temveč v (ne)znanju in montaži, kajti človeški faktor je tu najpomembnejši. Zelo pomemben del pri gradnji sodobnih energetsko učinkovitih stavb je preprečevanje nekontrolirane izmenjave notranjega zraka z zunanjim in s tem zmanjševanje konvekcijskih toplotnih izgub. Te so pri pasivni hiši lahko prevladujoče.
Za preprečevanje kondenzacije toplega notranjega zraka v konstrukciji ovoja stavbe zagotavljamo zrakotesnost na notranji, topli strani konstrukcije. To delamo s pomočjo parnih ovir ali zapor, skrbnega tesnjenja vseh prebojev ter ustrezno montažo stavbnega pohištva. Dobra zrakotesnost stavbe tudi zmanjšuje možnosti za poškodbe konstrukcije ter nastanek plesni, ki je posledica kondenzacije pri prehajanju toplega notranjega zraka proti zunanjosti v času nizkih zunanjih temperatur. Dejstvo je, da je pri gradnji sodobnih energetsko učinkovitih stavb zrakotesnost nujna, brez nje ne moremo doseči potrebnih standardov. Hiša iz slame in glinenih ometov je gotovo prav prijetna za bivanje, a standarda za zrakotesnost ne more doseči, saj z zrakotesno gradnjo onemogočimo naravno izmenjavo zraka. Zato potrebujemo pri gradnji sodobnih energetsko učinkovitih stavb sistem za kontrolirano prezračevanje. Energijsko učinkovitost kontroliranega prezračevanja se doseže z uporabo posebnih izmenjevalcev toplote oz. rekuperatorjev, ki omogočajo prenos toplote iz odpadnega zraka na svež vstopni zrak.
Pri sodobnih stavbah uporabljamo tri tesnosti. Najbolj poznana in v praksi uporabljena je parna ovira. Zrakotesnost nam zagotavlja druga folija, obe pa sta na notranji strani konstrukcije. Tretja pa se nahaja na zunanji strani konstrukcije (pokrije toplotno izolacijo), da nam veter ne odnaša toplote iz toplotne izolacije. Toplotne izgube na tem mestu so pri pasivnih hišah pomembne. Kljub zrakotesnemu notranjemu ovoju lahko namreč veter prodre v določene izolacijske materiale in odnese toplejši zrak, ki se zadržuje v toplotni izolaciji. Učinek je podoben kot pri uporabi volnenega puloverja brez anoraka.
O zagotavljanju zrakotesnosti v stavbah si lahko marsikaj preberete tudi v naši novi reviji Suha gradnja, ki jo lahko kupite v trgovinah in na sedežu Združenja GIZ Suha gradnja v Ljubljani.
