ZAGOTAVLJANJE ZRAKOTESNOSTI STAVBNEGA OVOJA
Sestavni del energijske učinkovitosti stavb je dobra zrakotesnost, kar pomeni, da je nenadzorovano uhajanje toplote skozi konvekcijske toplotne mostove, kot so različne rege in špranje kar najbolj zmanjšano. Prav tako je potrebno postopke in materiale za zagotovitev ustrezne zrakotesnosti je treba načrtovati in ne prepustiti odločitvam na licu mesta med gradnjo. Konvekcija vodne pare je za nekaj velikostnih redov intenzivnejši proces od difuzije vodne pare. Že majhna špranja v notranjem ovoju je lahko vir nekaj deset m3 vodne pare, ki vstopa v konstrukcijo, kondenzira in povzroča nepopravljive poškodbe.
Zrakotesnost je po PURES 2 predpisana oz. omejena navzgor. Čeprav samo preizkušanje zrakotesnosti ni navedeno kot obvezen postopek, iz zahtev pravilnika oz. pripadajoče tehnične smernice, se večina vseeno odloča zanj kot učinkovito izrabo energije, da bi preverijo kakovost, t.j. skladnost izvedbe z zahtevami zakonodaje. PURES 2 v svojem 9. členu tudi pravi, da je treba zrakotesnost nadzorovati oz. uravnavati. Zrakotesnost je s tehnično smernico predpisana za: stavbno pohištvo kot samostojen element in za stavbo kot celoto.
Zahteve:
- zrakotesnost stavbe ali njenega dela brez mehanskega prezračevanja ne sme presegati treh izmenjav zraka na uro n50 ≤ 3 h-1).
- za stavbo z mehanskim prezračevanjem z več kot 0,7-ratno izmenjavo zraka je zrakotesnost navzgor omejena na n50 ≤ 2 h-1
- pri nizkoenergijski gradnji je po praktičnih izkušnjah zrakotesnost 1,0 ≤ n50 ≤ 1,5 h-1
- za pasivne stavbe računane po metodi »PHPP« je vrednost omejena na n50 ≤ 0,6 h-1
Vse vrednosti se nanašajo na tlačno razliko 50 Pa. Meritve se izvedejo po standardu SIST EN ISO 9972:2015.
Kot posledica slabe zrakotesnosti se kažejo v večjih toplotnih izgubah in s tem višjo rabo energije za ogrevanje stavbe; večjo toplotno obremenitvijo v poletnem času in večjimi potrebami po hlajenju; znižanju površinskih temperatur na mestu konvekcijskega preboja, nevarnost površinske kondenzacije vodne pare in razvoja plesni; nevarnosti kondenzacije vodne pare znotraj konstrukcije in s tem možnost gradbeno fizikalnih in mehanskih poškodb materialov in proizvodov; povečanem gibanju zraka v prostoru, intenzivnejšem odlaganju prahu, občutku prepiha; zmanjšani učinkovitosti sistema mehanskega prezračevanja; nižji ravni bivalnega ugodja v prostoru.
Preverjanje zrakotesnosti
Zrakotesnost stavbe ali njenega dela določimo z meritvijo. Standardni postopek je izvedba t.i. Blower door testa skladno z zgoraj omenjenim standardom. Za izvajanje meritev se navadno ventilator namesti na vhodna vrata. V času meritve morajo biti vsa druga zunanja vrata in okna zaprta. Vrata med posameznimi prostori v stanovanju ali hiši v notranjosti objekta ostanejo odprta. S pomočjo ventilatorja se zrak iz objekta izsesa toliko, da se v stavbi ustvari podtlak (50 Pa). Če obstajajo netesni stiki v stavbnem ovoju, se bo zunanji zrak infiltriral v stavbo skozi njih. V primeru, da rezultati testiranja pokažejo, da v stavbi obstajajo netesna mesta, se med ustvarjanjem negativnega pritiska izvede skrben pregled objekta. Za natančno določitev netesnih mest si pomagamo z ročnim anemometrom, z IR termo‑ grafsko kamero lahko pa izvedemo tudi preskus s sledilnim plinom (t.i. tracer gas metoda). Meritve zrakotesnosti naj bi se opravile, ko je stavba v uporabi. Pri lahkih oz. montažnih stavbah je meritev zrakotesnosti nujna že med gradnjo, ko še lahko popravimo napake v izvedbi. S tem lahko uhajanja zraka v zunanjem ovoju lažje lociramo in tudi z manj truda in nižjimi stroški saniramo.
